Smo svetovalno in raziskovalno središče.
|
|
All our services are available to English speaking clients.
Click for information.
Področja delovanja:
- forenzična psihologija, - psihološko svetovanje. |
Medicinska hipnoza
Če jo uporabimo v kombinaciji s spoznanji kognitivno-vedenjske psihologije, lahko postane učinkovito orodje za obvladovanje blažjih težav.
Hipnozo uporabljamo pri lajšanju s stresom povezanih težav, anksioznosti, fobij, napadov panike, nespečnosti, bolečin, neželenih navad, dermatoloških težav, itd. Prispeva k osebni rasti ter dvigovanju šolske, poklicne in športne učinkovitosti. Pri resnih duševnih težavah je priporočljivo poiskati pomoč psihoterapevta. Pri nas uporabljamo le varne tehnike hipnotiziranja, ki so etično utemeljene. Regresije zato ne izvajamo. |
Avtogeni treningAvtogeni trening je pogosto uporabljena tehnika sproščanja, s katero se vzpostavlja ravnovesje v avtonomnem živčnem sistemu.
Redna vadba prispeva k vzdrževanju zdravja in dobrega počutja. Pogosto se uporablja za obvladovanje psihosomatskih težav, ki so posledica stresa. Priporočljiv je za tiste, ki želijo ublažiti posledice stresnega življenja, se bolj učinkovito soočati s stresom in izboljšati počutje. |
Preiskovalna psihologijaNudimo storitve s področja splošne in preiskovalne psihologije:
- psihološko testiranje z ugotavljanjem osebnostnih lastnosti in inteligentnosti, - izdelava izvedenskih mnenj o verodostojnosti izjav prič, žrtev in osumljencev kaznivih dejanj, - svetovanje pri pridobivanju informacij od človeških virov v okviru preiskovalnega intervjuvanja. Opravljamo izvedenske naloge za policijo, sodišča in odvetnike. |
Novice in zanimivosti
Čustva se umirijo, če jih opišemo z besedami
Objavljeno 9. 3. 2019
Internet oz. družbene platforme kot je Twitter omogočajo izvedbo zanimivih študij o človeškem vedenju. V nekaterih preteklih raziskavah so avtorji ugotavljali, da izražanje čustev vodi v povečanje njihove intenzitete, a kaže, da to vendarle ne drži. Nekatere sodobne raziskave kažejo, da glasno izražanje čustev ali njihovo zapisovanje vodi v znižanje doživljanja intenzitete čustvenega doživljanja. V eni zadnjih študij so raziskovalci analizirali čustveno izražanje oseb na Twitterju. Iskali so vrhunce čustvenega izražanja (npr. »srečen sem« ali »žalosten sem«) in predhodne ter kasnejše tvite. Po analizi vsebine 42.000 tvitov o pozitivnih čustvih in 67.000 tvitov o negativnih čustvih, so s programsko opremo ugotovili, da se čustveno doživljanje intenzivira šest ur pred objavo na Twitterju in nato naglo upade v naslednjih urah. Pozitivne čustvene izkušnje trajajo nekoliko dlje kot negativne, pri čemer se negativna čustva razvijajo nekoliko dlje kot pozitivna preden pride do vrhunca. Rezultati so tudi pokazali, da je padec intenzitete čustvenega doživljanja bolj očiten pri ženskah kot pri moških, še posebej, ko gre za negativna čustva. Še vedno pa ne vemo, zakaj vodi javno izražanje čustev v njihovo umiritev. Raziskovalci domnevajo, da je to posledica zmanjšanja tesnobe oz. negotovosti, preusmeritev pozornosti iz sebe v zunanjost, ali pa morda pretvorba čustvenega doživljanja v besede. Sklepamo lahko, da je bolje izražati svoja čustva, kot jih zamolčati in pri tem verjetno pomaga tudi zapis v svoj dnevnik.
Vir:
Fan, R., Varol, O., Varamesh, A., Barron, A., van de Leemput, I. A., Scheffer, M., & Bollen, J. (2018). The minute-scale dynamics of online emotions reveal the effects of affect labeling. Nature Human Behaviour, 3(1), 92–100. doi:10.1038/s41562-018-0490-5
Objavljeno 9. 3. 2019
Internet oz. družbene platforme kot je Twitter omogočajo izvedbo zanimivih študij o človeškem vedenju. V nekaterih preteklih raziskavah so avtorji ugotavljali, da izražanje čustev vodi v povečanje njihove intenzitete, a kaže, da to vendarle ne drži. Nekatere sodobne raziskave kažejo, da glasno izražanje čustev ali njihovo zapisovanje vodi v znižanje doživljanja intenzitete čustvenega doživljanja. V eni zadnjih študij so raziskovalci analizirali čustveno izražanje oseb na Twitterju. Iskali so vrhunce čustvenega izražanja (npr. »srečen sem« ali »žalosten sem«) in predhodne ter kasnejše tvite. Po analizi vsebine 42.000 tvitov o pozitivnih čustvih in 67.000 tvitov o negativnih čustvih, so s programsko opremo ugotovili, da se čustveno doživljanje intenzivira šest ur pred objavo na Twitterju in nato naglo upade v naslednjih urah. Pozitivne čustvene izkušnje trajajo nekoliko dlje kot negativne, pri čemer se negativna čustva razvijajo nekoliko dlje kot pozitivna preden pride do vrhunca. Rezultati so tudi pokazali, da je padec intenzitete čustvenega doživljanja bolj očiten pri ženskah kot pri moških, še posebej, ko gre za negativna čustva. Še vedno pa ne vemo, zakaj vodi javno izražanje čustev v njihovo umiritev. Raziskovalci domnevajo, da je to posledica zmanjšanja tesnobe oz. negotovosti, preusmeritev pozornosti iz sebe v zunanjost, ali pa morda pretvorba čustvenega doživljanja v besede. Sklepamo lahko, da je bolje izražati svoja čustva, kot jih zamolčati in pri tem verjetno pomaga tudi zapis v svoj dnevnik.
Vir:
Fan, R., Varol, O., Varamesh, A., Barron, A., van de Leemput, I. A., Scheffer, M., & Bollen, J. (2018). The minute-scale dynamics of online emotions reveal the effects of affect labeling. Nature Human Behaviour, 3(1), 92–100. doi:10.1038/s41562-018-0490-5
Spreminjanje samega sebe je mogoče, a zgolj želja ni dovolj in lahko celo škodi
Objavljeno 10.11. 2018
Osebnostne značilnosti oz. poteze veljajo za relativno trajne značilnosti posameznika, a v sodobni psihologiji vedno bolj prevladuje mnenje, da se osebnostne poteze z leti vendarle spreminjajo. Pri tem gre zvečine za pasivne spremembe, ki so posledica doživetih izkušenj. Nedavna ameriška študija v kateri je sodelovalo 377 udeležencev, pa je pokazala, da so spremembe osebnosti lahko tudi namerne in posledica zavestnega prizadevanja.
Udeležencem v študiji so izmerili osebnostne dimenzije in jih nato poučili, s kakšnimi aktivnostmi lahko dosežejo želene spremembe v strukturi lastne osebnosti. Na primer, za okrepitev ekstravertnosti, so udeleženci morali prevzeti pobudo in voditi kakšno skupinsko aktivnost. Po 15 tednih dela na sebi so udeleženci izkazali osebnostne spremembe v želeni smeri, vendar le tisti, ki so aktivnosti dejansko izvedli. Pri udeležencih, ki aktivnosti niso izvedli, so se izkazali nasprotni učinki in specifične osebnostne poteze so se ojačale v smeri nasprotni od želene. Raziskovalci domnevajo, da je to povezano s padcem samozavesti, ki se je pojavil ob neuspešni reailizaciji aktivnosti, kar je verjetno privedlo do strožjega ocenjevanja osebnostnih potez.
Ugotovitve kažejo, da je namerna sprememba osebnosti mogoča, a zgolj želja po tem je premalo. Še več, brez izvedbe konkretnih aktivnosti, ki bi vodile v želene spremembe, lahko pride do pomika osebnostnih lastnosti v smeri, ki je nasprotna od želene, kar je lahko za posameznika frustrirajoče.
Vir:
Hudson, N. W., Briley, D. A., Chopik, W. J., & Derringer, J. (2018). You have to follow through: Attaining behavioral change goals predicts volitional personality change. Journal of Personality and Social Psychology. Advance online publication.
http://dx.doi.org/10.1037/pspp0000221
Objavljeno 10.11. 2018
Osebnostne značilnosti oz. poteze veljajo za relativno trajne značilnosti posameznika, a v sodobni psihologiji vedno bolj prevladuje mnenje, da se osebnostne poteze z leti vendarle spreminjajo. Pri tem gre zvečine za pasivne spremembe, ki so posledica doživetih izkušenj. Nedavna ameriška študija v kateri je sodelovalo 377 udeležencev, pa je pokazala, da so spremembe osebnosti lahko tudi namerne in posledica zavestnega prizadevanja.
Udeležencem v študiji so izmerili osebnostne dimenzije in jih nato poučili, s kakšnimi aktivnostmi lahko dosežejo želene spremembe v strukturi lastne osebnosti. Na primer, za okrepitev ekstravertnosti, so udeleženci morali prevzeti pobudo in voditi kakšno skupinsko aktivnost. Po 15 tednih dela na sebi so udeleženci izkazali osebnostne spremembe v želeni smeri, vendar le tisti, ki so aktivnosti dejansko izvedli. Pri udeležencih, ki aktivnosti niso izvedli, so se izkazali nasprotni učinki in specifične osebnostne poteze so se ojačale v smeri nasprotni od želene. Raziskovalci domnevajo, da je to povezano s padcem samozavesti, ki se je pojavil ob neuspešni reailizaciji aktivnosti, kar je verjetno privedlo do strožjega ocenjevanja osebnostnih potez.
Ugotovitve kažejo, da je namerna sprememba osebnosti mogoča, a zgolj želja po tem je premalo. Še več, brez izvedbe konkretnih aktivnosti, ki bi vodile v želene spremembe, lahko pride do pomika osebnostnih lastnosti v smeri, ki je nasprotna od želene, kar je lahko za posameznika frustrirajoče.
Vir:
Hudson, N. W., Briley, D. A., Chopik, W. J., & Derringer, J. (2018). You have to follow through: Attaining behavioral change goals predicts volitional personality change. Journal of Personality and Social Psychology. Advance online publication.
http://dx.doi.org/10.1037/pspp0000221
Spodbujanje družabnosti pri vase zaprtih osebah pomeni tveganje za njihovo blagostanje
Objavljeno 1.10. 2018
Psihologi že desetletja ugotavljajo, da so ekstravertne (družabne, prijateljske in zgovorne) osebe pogosteje srečne kot introvertne (zaprte, bolj samotarske) osebe. Zato pogosto priporočajo, da se vedemo bolj ekstravertno, če želimo biti srečnejši. Nekateri so tudi priporočali, da se pogosteje nasmehnemo, ker nas to naredi bolj srečne ali vesele. Takšen nasvet je neupravičen in pomeni naivno poenostavljanje človeškega vedenja in čustvovanja. Raziskava, ki je bila opravljena leta 1988 pod vodstvom Fritza Stracka, je bila nedavno ponovljena in rezultati replikacije ne potrjujejo optimizma rezultatov prvotne raziskave. Gre za še eno izmed ponovitev psihološke raziskave, katere rezultati opozarjajo, da se ne smemo prenagliti in upoštevati rezultate zgolj ene študije. Ena lastovka ne prinese pomladi in ena raziskava ne prinese dejstev.
Raziskovalci iz Avstralije opozarjajo, da je spodbujanje ekstravertnosti tvegano, saj še ne vemo, kakšne negativne in pozitivne posledice ima spodbujanje ekstravertnega vedenja (Jacques-Hamilton, Sun in Smillie, 2018). Njihova raziskava kaže, da povprečni ljudje to doživljajo kot pozitivno izkušnjo brez ugotovljenih stranskih učinkov. Drugače pa je pri introvertnih osebah, saj spodbujanje ekstravertnega vedenja ni pokazalo pozitivnih učinkov. Celo nasprotno, povečajo se občutki frustracije in občutenje negativnih čustev. Kaže, da introvertne osebe niti ne želijo izkusiti pozitivnih čustev tako pogosto, kot to želijo ekstravertne osebe. Raziskovalci zaključujejo, da moramo biti zelo previdni, ko spodbujamo ekstravertno vedenje pri introvertiranih osebah, saj lahko to privede do negativnih posledic.
Vir:
Jacques-Hamilton, R., Sun, J., & Smillie, L. (2018, August 26). Costs and Benefits of Acting Extraverted: A Randomized Controlled Trial. https://doi.org/10.31234/osf.io/8ze6w
Objavljeno 1.10. 2018
Psihologi že desetletja ugotavljajo, da so ekstravertne (družabne, prijateljske in zgovorne) osebe pogosteje srečne kot introvertne (zaprte, bolj samotarske) osebe. Zato pogosto priporočajo, da se vedemo bolj ekstravertno, če želimo biti srečnejši. Nekateri so tudi priporočali, da se pogosteje nasmehnemo, ker nas to naredi bolj srečne ali vesele. Takšen nasvet je neupravičen in pomeni naivno poenostavljanje človeškega vedenja in čustvovanja. Raziskava, ki je bila opravljena leta 1988 pod vodstvom Fritza Stracka, je bila nedavno ponovljena in rezultati replikacije ne potrjujejo optimizma rezultatov prvotne raziskave. Gre za še eno izmed ponovitev psihološke raziskave, katere rezultati opozarjajo, da se ne smemo prenagliti in upoštevati rezultate zgolj ene študije. Ena lastovka ne prinese pomladi in ena raziskava ne prinese dejstev.
Raziskovalci iz Avstralije opozarjajo, da je spodbujanje ekstravertnosti tvegano, saj še ne vemo, kakšne negativne in pozitivne posledice ima spodbujanje ekstravertnega vedenja (Jacques-Hamilton, Sun in Smillie, 2018). Njihova raziskava kaže, da povprečni ljudje to doživljajo kot pozitivno izkušnjo brez ugotovljenih stranskih učinkov. Drugače pa je pri introvertnih osebah, saj spodbujanje ekstravertnega vedenja ni pokazalo pozitivnih učinkov. Celo nasprotno, povečajo se občutki frustracije in občutenje negativnih čustev. Kaže, da introvertne osebe niti ne želijo izkusiti pozitivnih čustev tako pogosto, kot to želijo ekstravertne osebe. Raziskovalci zaključujejo, da moramo biti zelo previdni, ko spodbujamo ekstravertno vedenje pri introvertiranih osebah, saj lahko to privede do negativnih posledic.
Vir:
Jacques-Hamilton, R., Sun, J., & Smillie, L. (2018, August 26). Costs and Benefits of Acting Extraverted: A Randomized Controlled Trial. https://doi.org/10.31234/osf.io/8ze6w
Zmotna prepričanja povezana s psihologijo
Objavljeno 1. 5. 2018
Navkljub številnim raziskovalnim in poljudnim člankom, knjigam, blogom ter dokumentarnim znanstvenim oddajam, lahko opazimo, da v laični in strokovni (psihološki) javnosti vztrajno bivajo številni miti, ki so videti kot neuničljivi. Na primer:
- ljudje uporabljamo le 10 % možganskih kapacitet,
- nekateri bolj uporabljajo levo in drugi desno polovico možganov,
- učenje je bolj učinkovito, če uporabljamo lastni učni stil,
- nevrolingivstično programiranje je znanost,
- spomin deluje kot kamera,
- otroci nikoli ne lažejo o zlorabi,
- ljudje so najbolj ustvarjalni, ko delajo v skupinah,
- obstaja epidemija avtizma,
- obstajajo naprave ali tehnike za zanesljivo ugotavljanje laži,
- sanje imajo simboličen pomen,
- ko je ženska v rdeči obleki, je najbolj privlačna,
- ko naredimo nekaj nemoralnega, se želimo umiti,
- osebe z duševnimi težavami so nevarne,
- hipnoza omogoči priklic verodostojnih spominov,
- s psihološkimi testi in risbami lahko ugotovimo zlorabo otrok,
- travmatične izkušnje so navadno potlačene,
- grafologija nudi vpogled v osebnost,
- če zavzamete samozavestno držo, se boste tako tudi počutili.
Ne obstajajo verodostojni dokazi, ki bi potrjevali omenjene mite. Ravno nasprotno, večina raziskav jasno kaže, da so miti le miti. Nekatere tudi ni mogoče raziskovalno preveriti in tako že desetletja ostajajo na ravni nepreverjenih domnev. Študije, ki potrjujejo zmotna prepričanja, so zvečine metodološko sporne in jih ni mogoče ponoviti.
Miti spadajo v območje kvaziznanosti, ki tako dobro posnema znanost, da jo je težko ločiti od nje. Temeljijo na avtoriteti njihovih avtorjev, iluzoričnih povezavah, selektivnemu zaznavanju in spominu, pristranskosti objavljanja medijev, nepoznavanja statističnih metod in težnji po potrjevanju lastnih prepričanj. Za razliko od znanosti, ki se nenehno spreminja in dopolnjuje, kvaziznanost dolga desetletja ostaja nespremenjena in zavrača spoznanja znanosti, saj ogrožajo njen obstoj.
Razlogov za obstoj mitov je veliko. Z njimi se nam zdi svet bolj predvidljiv, smiseln, čutimo se bolj uspešne in manj tesnobne. Zmotna prepričanja ponujajo preproste odgovore na zapletena vprašanja ter skoraj takojšnje zadovoljstvo. Pri laikih in pri strokovnjakih. Eden od razlogov za utrjenost mitov je tudi to, da je psihološke raziskave težko ali pa celo nemogoče izvesti s takšno objektivnostjo kot to počnejo v naravoslovju. Ko raziskovalci v psihološki raziskavi nekaj ugotovijo, se to spoznanje pogosto razširi brez kritičnega premisleka o primernosti metode in zaključkov raziskave (kar gotovo ni izključna lastnost psihologije). Ljudje nismo kritični misleci. Čeprav smo kritičnega mišljenja zmožni, se ne rodimo s to sposobnostjo in se je zvečine nikoli ne naučimo. Za preživetje naše vrste je bilo vedno dovolj imeti čustva, intuicijo in zdrav razum, v katerem pa kipijo nelogičnosti.
Od leta 2010, ki po mnenju nekaterih velja za začetek renesanse v psihologiji, je bilo ponovljenih približno 100 pomembnejših študij, predvsem s področja socialne in klinične psihologije. Rezultati preverjanj so zaskrbljujoči – ponovitve jasno kažejo, da v večini primerov ni ujemanja s prvotnimi rezultati. Psihologija je tako videti bolj filozofija kot znanost. Torej kot veda, ki temelji na nepreverjenih zdravorazumskih domnevah ali prepričanjih. A to ne drži. Velik del psihologije je znanost in proces prečiščevanja ali renesansa je eden od dokazov za to. Verjetno bo prečiščevanje trajalo desetletja, do takrat pa bodo miti neovirano živeli naprej. Če ne drugega tudi zato, ker večina nima tragičnih posledic za njihove gostitelje (če odmislimo denar, čas, vloženi trud in vest).
Viri:
- Nelson, L. D., Simmons, J. in Simonsohn, U. (2018). Psychology's Renaissance. Annual Review of Psychology, 69/1, 511-534.
- Nosek, B. (2015). Estimating the reproducibility of psychological science. Science, 349/6251, DOI: 10.1126/science.aac4716
- Lilienfeld, S. O., Lynn, S. J. Ruscio, J., Beyerstein in B. L. (2009). 50 Great Myths of Popular Psychology: Shattering Widespread Misconceptions about Human Behavior. Wiley-Blackwell.
Objavljeno 1. 5. 2018
Navkljub številnim raziskovalnim in poljudnim člankom, knjigam, blogom ter dokumentarnim znanstvenim oddajam, lahko opazimo, da v laični in strokovni (psihološki) javnosti vztrajno bivajo številni miti, ki so videti kot neuničljivi. Na primer:
- ljudje uporabljamo le 10 % možganskih kapacitet,
- nekateri bolj uporabljajo levo in drugi desno polovico možganov,
- učenje je bolj učinkovito, če uporabljamo lastni učni stil,
- nevrolingivstično programiranje je znanost,
- spomin deluje kot kamera,
- otroci nikoli ne lažejo o zlorabi,
- ljudje so najbolj ustvarjalni, ko delajo v skupinah,
- obstaja epidemija avtizma,
- obstajajo naprave ali tehnike za zanesljivo ugotavljanje laži,
- sanje imajo simboličen pomen,
- ko je ženska v rdeči obleki, je najbolj privlačna,
- ko naredimo nekaj nemoralnega, se želimo umiti,
- osebe z duševnimi težavami so nevarne,
- hipnoza omogoči priklic verodostojnih spominov,
- s psihološkimi testi in risbami lahko ugotovimo zlorabo otrok,
- travmatične izkušnje so navadno potlačene,
- grafologija nudi vpogled v osebnost,
- če zavzamete samozavestno držo, se boste tako tudi počutili.
Ne obstajajo verodostojni dokazi, ki bi potrjevali omenjene mite. Ravno nasprotno, večina raziskav jasno kaže, da so miti le miti. Nekatere tudi ni mogoče raziskovalno preveriti in tako že desetletja ostajajo na ravni nepreverjenih domnev. Študije, ki potrjujejo zmotna prepričanja, so zvečine metodološko sporne in jih ni mogoče ponoviti.
Miti spadajo v območje kvaziznanosti, ki tako dobro posnema znanost, da jo je težko ločiti od nje. Temeljijo na avtoriteti njihovih avtorjev, iluzoričnih povezavah, selektivnemu zaznavanju in spominu, pristranskosti objavljanja medijev, nepoznavanja statističnih metod in težnji po potrjevanju lastnih prepričanj. Za razliko od znanosti, ki se nenehno spreminja in dopolnjuje, kvaziznanost dolga desetletja ostaja nespremenjena in zavrača spoznanja znanosti, saj ogrožajo njen obstoj.
Razlogov za obstoj mitov je veliko. Z njimi se nam zdi svet bolj predvidljiv, smiseln, čutimo se bolj uspešne in manj tesnobne. Zmotna prepričanja ponujajo preproste odgovore na zapletena vprašanja ter skoraj takojšnje zadovoljstvo. Pri laikih in pri strokovnjakih. Eden od razlogov za utrjenost mitov je tudi to, da je psihološke raziskave težko ali pa celo nemogoče izvesti s takšno objektivnostjo kot to počnejo v naravoslovju. Ko raziskovalci v psihološki raziskavi nekaj ugotovijo, se to spoznanje pogosto razširi brez kritičnega premisleka o primernosti metode in zaključkov raziskave (kar gotovo ni izključna lastnost psihologije). Ljudje nismo kritični misleci. Čeprav smo kritičnega mišljenja zmožni, se ne rodimo s to sposobnostjo in se je zvečine nikoli ne naučimo. Za preživetje naše vrste je bilo vedno dovolj imeti čustva, intuicijo in zdrav razum, v katerem pa kipijo nelogičnosti.
Od leta 2010, ki po mnenju nekaterih velja za začetek renesanse v psihologiji, je bilo ponovljenih približno 100 pomembnejših študij, predvsem s področja socialne in klinične psihologije. Rezultati preverjanj so zaskrbljujoči – ponovitve jasno kažejo, da v večini primerov ni ujemanja s prvotnimi rezultati. Psihologija je tako videti bolj filozofija kot znanost. Torej kot veda, ki temelji na nepreverjenih zdravorazumskih domnevah ali prepričanjih. A to ne drži. Velik del psihologije je znanost in proces prečiščevanja ali renesansa je eden od dokazov za to. Verjetno bo prečiščevanje trajalo desetletja, do takrat pa bodo miti neovirano živeli naprej. Če ne drugega tudi zato, ker večina nima tragičnih posledic za njihove gostitelje (če odmislimo denar, čas, vloženi trud in vest).
Viri:
- Nelson, L. D., Simmons, J. in Simonsohn, U. (2018). Psychology's Renaissance. Annual Review of Psychology, 69/1, 511-534.
- Nosek, B. (2015). Estimating the reproducibility of psychological science. Science, 349/6251, DOI: 10.1126/science.aac4716
- Lilienfeld, S. O., Lynn, S. J. Ruscio, J., Beyerstein in B. L. (2009). 50 Great Myths of Popular Psychology: Shattering Widespread Misconceptions about Human Behavior. Wiley-Blackwell.
Je pomembno, da terapevta zaznavate kot, da vam je podoben?
Objavljeno 24. 3. 2018
Ko izbiramo osebo, ki naj bi nam nudila psihološko pomoč, se zdi pomembno, da izberemo osebo, ki nam je v nekaterih lastnostih podobna. Čeprav je odnos s terapevtom ključnega pomena za uspeh psihoterapije in je celo pomembnejši od vrste izbrane terapevtske tehnike, je raziskav s tega področja malo.
Da bi našli odgovore glede pomena podobnosti med terapevti in klienti, so raziskovalci opravili študijo, v katero so vključili 28 terapevtov in 547 odraslih klientov, ki so bili na tedenskih psihoterapijah zaradi depresije.
Rezultati so pokazali, da spol ne igra pomembne vloge pri vrednotenju kakovosti odnosa s terapevti. Zanimivo je, da so imeli klienti, ki so delali s psihoterapevtko, v prvih srečanjih težave pri vzpostavljanju odnosa, ki so kasneje izginile. V nasprotju s pričakovanji, klientke niso razvile bolj pozitivnega odnosa s psihoterapevtkami.
Najbolj pozitiven delovni odnos se je pokazal predvsem pri parih, kjer so bili terapevti mlajši od klientov in pri parih približno enake starosti.
Kar zadeva podobnost v socialno-ekonomskem statusu klientov in psihoterapevtov, se je izkazalo, da klienti bolj zaupajo terapevtom iz premožnejših slojev družbe.
Žal v študiji niso preverjali terapevtskih učinkov, tako da niso ponudili odgovora na vprašanje, ali je ujemanje v spolu, starosti in socialno ekonomskem statusu povezano z učinki psihoterapije. Nekatere raziskave sicer nakazujejo, da bi bile omenjene lastnosti lahko pomembne, vendar so maloštevilne, zato je sklepanje preuranjeno. Upoštevati je treba tudi, da je bila raziskava opravljena v Čilu, tako da omenjene ugotovitve morda ne veljajo za slovensko okolje. Žal v Sloveniji takšna raziskava ni bila opravljena (po védenju avtorja tega zapisa).
Vir: Behn A, Davanzo A in Errázuriz P. (2018). Client and therapist match on gender, age, and income: Does match within the therapeutic dyad predict early growth in the therapeutic alliance?. Journal of Clinical Psychology, 1–19.
Objavljeno 24. 3. 2018
Ko izbiramo osebo, ki naj bi nam nudila psihološko pomoč, se zdi pomembno, da izberemo osebo, ki nam je v nekaterih lastnostih podobna. Čeprav je odnos s terapevtom ključnega pomena za uspeh psihoterapije in je celo pomembnejši od vrste izbrane terapevtske tehnike, je raziskav s tega področja malo.
Da bi našli odgovore glede pomena podobnosti med terapevti in klienti, so raziskovalci opravili študijo, v katero so vključili 28 terapevtov in 547 odraslih klientov, ki so bili na tedenskih psihoterapijah zaradi depresije.
Rezultati so pokazali, da spol ne igra pomembne vloge pri vrednotenju kakovosti odnosa s terapevti. Zanimivo je, da so imeli klienti, ki so delali s psihoterapevtko, v prvih srečanjih težave pri vzpostavljanju odnosa, ki so kasneje izginile. V nasprotju s pričakovanji, klientke niso razvile bolj pozitivnega odnosa s psihoterapevtkami.
Najbolj pozitiven delovni odnos se je pokazal predvsem pri parih, kjer so bili terapevti mlajši od klientov in pri parih približno enake starosti.
Kar zadeva podobnost v socialno-ekonomskem statusu klientov in psihoterapevtov, se je izkazalo, da klienti bolj zaupajo terapevtom iz premožnejših slojev družbe.
Žal v študiji niso preverjali terapevtskih učinkov, tako da niso ponudili odgovora na vprašanje, ali je ujemanje v spolu, starosti in socialno ekonomskem statusu povezano z učinki psihoterapije. Nekatere raziskave sicer nakazujejo, da bi bile omenjene lastnosti lahko pomembne, vendar so maloštevilne, zato je sklepanje preuranjeno. Upoštevati je treba tudi, da je bila raziskava opravljena v Čilu, tako da omenjene ugotovitve morda ne veljajo za slovensko okolje. Žal v Sloveniji takšna raziskava ni bila opravljena (po védenju avtorja tega zapisa).
Vir: Behn A, Davanzo A in Errázuriz P. (2018). Client and therapist match on gender, age, and income: Does match within the therapeutic dyad predict early growth in the therapeutic alliance?. Journal of Clinical Psychology, 1–19.
Ko nas začne skrbeti, tega ne moremo prekiniti. Zakaj?
Objavljeno 15. 9. 2017
Skrbi so pričakovani del življenja, vendar lahko dosežejo patološki nivo, ko nas preprosto preplavljajo. Stiska z občutki izgube nadzora nad lastnim življenjem je v takih primerih težko obvladljiva. Zakaj pride do tega? Raziskovalca z Univerze v Sussexu (Velika Britanija) v svojem pregledu dejavnikov ugotavljata, da so zelo zaskrbljeni posamezniki hkrati tudi zelo pozorni na najrazličnejše vire groženj in nevarnosti. Če obstaja le trohica dvoma o varnosti v nekih okoliščinah, težijo k temu, da situacijo interpretirajo kot ogrožajočo.
Ko se skrb pojavi, vztraja zaradi zakoreninjenega prepričanja, da so skrbi koristne. Te naj bi namreč preprečevale, da bi se zgodilo nekaj slabega in omogočale, da smo venomer pripravljeni na slabe izide, kar naj bi pomagalo pri reševanju problemov.
Tesnobni ljudje imajo tudi težave s perfekcionizmom, saj verjamejo, da ne smejo nehati skrbeti dokler problem ni dokončno rešen. Naslednji pomemben dejavnik je slabo razpoloženje. Tesnobne osebe so večkrat v negativnem razpoloženju, ki spodbuja analitično razmišljanje.
Kako se zaskrbljenosti upremo? Ena izmed možnosti je obvladovanje slabega razpoloženja. Telesna aktivnost, kot je na primer daljši sprehod, izboljša razpoloženje in tako posredno vpliva na zmanjšanje občutkov tesnobe. Priporočajo tudi uporabo čuječnosti, kjer se pozornost preusmerja stran od skrbi, zmanjšuje stres in s tem pozitivno vpliva na počutje.
Vir:
Davey, G. C. L. in Meeten, F. (2016). The perseverative worry bout: A review of cognitive, affective and motivational factors that contribute to worry perseveration. Biological Psychology, 121, 233–243.
Objavljeno 15. 9. 2017
Skrbi so pričakovani del življenja, vendar lahko dosežejo patološki nivo, ko nas preprosto preplavljajo. Stiska z občutki izgube nadzora nad lastnim življenjem je v takih primerih težko obvladljiva. Zakaj pride do tega? Raziskovalca z Univerze v Sussexu (Velika Britanija) v svojem pregledu dejavnikov ugotavljata, da so zelo zaskrbljeni posamezniki hkrati tudi zelo pozorni na najrazličnejše vire groženj in nevarnosti. Če obstaja le trohica dvoma o varnosti v nekih okoliščinah, težijo k temu, da situacijo interpretirajo kot ogrožajočo.
Ko se skrb pojavi, vztraja zaradi zakoreninjenega prepričanja, da so skrbi koristne. Te naj bi namreč preprečevale, da bi se zgodilo nekaj slabega in omogočale, da smo venomer pripravljeni na slabe izide, kar naj bi pomagalo pri reševanju problemov.
Tesnobni ljudje imajo tudi težave s perfekcionizmom, saj verjamejo, da ne smejo nehati skrbeti dokler problem ni dokončno rešen. Naslednji pomemben dejavnik je slabo razpoloženje. Tesnobne osebe so večkrat v negativnem razpoloženju, ki spodbuja analitično razmišljanje.
Kako se zaskrbljenosti upremo? Ena izmed možnosti je obvladovanje slabega razpoloženja. Telesna aktivnost, kot je na primer daljši sprehod, izboljša razpoloženje in tako posredno vpliva na zmanjšanje občutkov tesnobe. Priporočajo tudi uporabo čuječnosti, kjer se pozornost preusmerja stran od skrbi, zmanjšuje stres in s tem pozitivno vpliva na počutje.
Vir:
Davey, G. C. L. in Meeten, F. (2016). The perseverative worry bout: A review of cognitive, affective and motivational factors that contribute to worry perseveration. Biological Psychology, 121, 233–243.
Ugotavljanje laganja z opazovanjem vedenja in mikro-obraznih izrazov? Ne hvala, raje ne.
Objavljeno 14. 3. 2017
V forenzični psihologiji je uveljavljeno mnenje, da na osnovi opazovanja vedenja ne moremo ugotavljati ali nekdo laže. Ostržkov nos namreč ne obstaja, ali drugače - znanstvene raziskave niso ugotovile obstoja telesnih (nebesednih) ali besednih kazalnikov laganja. Znaki, ki jih pogosto interpretirajo kot pokazatelje laganja, so v resnici le pokazatelji čustvenega vznemirjenja (npr. frustracija, stres, strah, zadrega, sram, jeza, krivda) in nikakor laganja. Res je, da so nekateri znaki šibko povezani z laganjem (korelacije se v glavnem gibljejo do skromnih 0,2), a ujemanje dveh pojavov ne pomeni nujno tudi njune vzročne povezanosti. Zaradi nizkih korelacij se »znaki laganja« v praksi ne morejo uporabiti kot indikatorji laganja. Na to opozarjajo obsežne raziskave, ki kažejo, da so npr. izkušeni preiskovalci, detektivi in drugi podobni strokovnjaki, pri ugotavljanju laži točni približno enako kot običajni ljudje. Ta točnost znaša približno 55 %, kar pomeni, da so le malo boljši, kot če bi ugibali (50 % pomeni raven ugibanja).
Podobno velja tudi za ugotavljanje laži s pomočjo analize mikro-obraznih izrazov, ki jo promovira psiholog Paul Ekman. Če je Ekman na začetku svoje kariere zablestel kot raziskovalec univerzalnosti čustvenih izrazov, je danes izgubil velik del verodostojnosti in ugleda, saj je zašel v območje psevdoznanosti. Marsikatera njegova raziskava o mikro-obraznih izrazih je metodološko vprašljiva in nekatere ključne, na katere se pogosto sklicuje, niso objavljene v recenziranih znanstvenih revijah. Ena najbolj znanih raziskav, ki govori o "človeških detektorjih laži" je bila predstavljena javnosti, a je metodološko neustrezna, tako da je ne moremo jemati resno. Ko so ga nekateri iz znanstvene skupnosti javno pozvali, naj objavi rezultate svojih študij, je odgovoril, da tega ne more storiti, ker bi s tem lahko pomagal sovražnikom ZDA.
Ekmanovega dela strokovnjaki s področja ugotavljanja laži ne jemljejo resno. Navadno v preglednih študijah o tehnikah ugotavljanja laži Ekmanova tehnika FACS ni niti omenjena. Ker pa Ekman agresivno trži tehniko in si je ustvaril krog zagovornikov, se ta razširja kot vse druge psevdoznanosti.
Objavljeno 14. 3. 2017
V forenzični psihologiji je uveljavljeno mnenje, da na osnovi opazovanja vedenja ne moremo ugotavljati ali nekdo laže. Ostržkov nos namreč ne obstaja, ali drugače - znanstvene raziskave niso ugotovile obstoja telesnih (nebesednih) ali besednih kazalnikov laganja. Znaki, ki jih pogosto interpretirajo kot pokazatelje laganja, so v resnici le pokazatelji čustvenega vznemirjenja (npr. frustracija, stres, strah, zadrega, sram, jeza, krivda) in nikakor laganja. Res je, da so nekateri znaki šibko povezani z laganjem (korelacije se v glavnem gibljejo do skromnih 0,2), a ujemanje dveh pojavov ne pomeni nujno tudi njune vzročne povezanosti. Zaradi nizkih korelacij se »znaki laganja« v praksi ne morejo uporabiti kot indikatorji laganja. Na to opozarjajo obsežne raziskave, ki kažejo, da so npr. izkušeni preiskovalci, detektivi in drugi podobni strokovnjaki, pri ugotavljanju laži točni približno enako kot običajni ljudje. Ta točnost znaša približno 55 %, kar pomeni, da so le malo boljši, kot če bi ugibali (50 % pomeni raven ugibanja).
Podobno velja tudi za ugotavljanje laži s pomočjo analize mikro-obraznih izrazov, ki jo promovira psiholog Paul Ekman. Če je Ekman na začetku svoje kariere zablestel kot raziskovalec univerzalnosti čustvenih izrazov, je danes izgubil velik del verodostojnosti in ugleda, saj je zašel v območje psevdoznanosti. Marsikatera njegova raziskava o mikro-obraznih izrazih je metodološko vprašljiva in nekatere ključne, na katere se pogosto sklicuje, niso objavljene v recenziranih znanstvenih revijah. Ena najbolj znanih raziskav, ki govori o "človeških detektorjih laži" je bila predstavljena javnosti, a je metodološko neustrezna, tako da je ne moremo jemati resno. Ko so ga nekateri iz znanstvene skupnosti javno pozvali, naj objavi rezultate svojih študij, je odgovoril, da tega ne more storiti, ker bi s tem lahko pomagal sovražnikom ZDA.
Ekmanovega dela strokovnjaki s področja ugotavljanja laži ne jemljejo resno. Navadno v preglednih študijah o tehnikah ugotavljanja laži Ekmanova tehnika FACS ni niti omenjena. Ker pa Ekman agresivno trži tehniko in si je ustvaril krog zagovornikov, se ta razširja kot vse druge psevdoznanosti.
Oddaja Hipnoza - patetična predstava in zloraba igralcev?
Objavljeno 14. 2. 2017
Kar nekaj ljudi me je vprašalo, kaj menim o oddaji, in ko sem se pogovarjal z njimi, sem dojel, da moram kot psiholog narediti nekaj več, kot samo odgovarjati znancem in prijateljem. Temu je namenjeno razmišljanje, ki sledi.
Prvo oddajo Hipnoza sem si natančno ogledal in menim, da je cenena TV predstava, v kateri najverjetneje ni nihče hipnotiziran. Udeleženci so psihično zmanipulirani, da počnejo, kar počnejo. To so v oddaji dosegli na več načinov, ki so pri odrski hipnozi pogosto uporabljeni.
Najprej so s selekcijo prijavljenih kandidatov izbrali tiste, ki so dovolj sugestibilni, da so se pripravljeni (navidezno) podrediti navodilom in sodelovati v predstavi. V takšnih selekcijskih postopki se zavrnejo osebe, ki dvomijo v učinke hipnoze ali hipnotizerja.
Udeležence nato skušajo zmanipulirati in prepričati v sodelovanje z različnimi tehnikami, kot so poudarjanje pomembnosti in usposobljenosti hipnotizerja ter izjave o tem, da so npr. bolj inteligentni ljudje bolj dojemljivi za hipnozo. V uvodnih "prijateljskih" pogovorih tudi pogosto in mimogrede navedejo številne primere, ki domnevno pričajo o moči hipnoze in spretnosti hipnotizerja. Neredko se sklicujejo na neobstoječe znanstvene ugotovitve. To je običajna rutina odrske hipnoze.
Kaj se zgodi pred kamerami? Igralci v prepričanju, da so hipnotizirani, odgovornost za svoje nesmiselno vedenje prenesejo na avtoriteto oz. hipnotizerja. Zaradi manipulacije menijo, da lahko počnejo karkoli, saj imajo moralni in razumski izgovor ali opravičilo. Hipnotizer, ki ga dojemajo kot uglednega vrhunskega strokovnjaka, začne z različnimi dramatičnimi postopki indukcije hipnoze, ki jih dopolnjuje s tehnikami hladnega branja (cold reading technique). Zadnje so tipične za vedeževanje in so učinkovita orodja prepričevanja. V psihologiji so ti učinki podrejanja in konformiranja ter prenosa odgovornosti za lastno vedenje poznani že desetletja (npr. Milgramov, Zimbardov in Ashov poskus).
Pri razlagi vedenja udeležencev oddaje, tudi ne moremo mimo pomembnega dejstva, da igralci vedo, da lahko s sodelovanjem pridobijo lepo denarno nagrado. To pa je motivacijski dejavnik, ki ga nikakor ne moremo zanemariti in verjetno pomembno prispeva k pretvarjanju udeležencev.
Lahko bi skomignili in rekli, da je to pač zabavna TV oddaja, v kateri udeleženci zaigrajo svoje vloge prostovoljno in se nič hudega ne zgodi. Pa je res tako? Sporno pri vsem tem je to, da je psihična manipulacija neetična in pomeni zlorabo (naivnosti) udeležencev. Tudi če se ti ne pretvarjajo, verjamejo, da so hipnotizirani in počnejo, kar sicer najverjetneje javno ne bi nikdar počeli (razen morda pod vplivom psihoaktivnih snovi), saj bi se s takšnim vedenjem spravili v zadrego ali osramotili.
In drugič, vtis, ki ga odrska hipnoza ustvarja pri gledalcih, je zavajajoč in škodi iskrenim prizadevanjem tistih, ki skušajo z uporabo medicinske hipnoze pomagati ljudem v težavah. Odrska "hipnoza" temelji na psihični manipulaciji, zaradi katere se udeleženci podredijo avtoriteti in najverjetneje ob polnem zavedanju počnejo, česar sicer ne bi počeli. Medicinska hipnoza je nekaj popolnoma drugega. Je pristen pojav, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Tu ni prostora za strahospoštovanje domnevnih avtoritet in neetično manipulacijo. Terapevt osebe ne sili v nekaj, kar bi jo lahko spravilo v neprijeten položaj, zadrego ali celo okrnilo njeno človeško dostojanstvo. Kot psiholog in terapevt medicinske hipnoze tako menim, da smo v oddaji priča pretvarjanju igralcev in zavajanju javnosti ter zlorabi udeležencev oddaje.
Dr. Igor Areh
Objavljeno 14. 2. 2017
Kar nekaj ljudi me je vprašalo, kaj menim o oddaji, in ko sem se pogovarjal z njimi, sem dojel, da moram kot psiholog narediti nekaj več, kot samo odgovarjati znancem in prijateljem. Temu je namenjeno razmišljanje, ki sledi.
Prvo oddajo Hipnoza sem si natančno ogledal in menim, da je cenena TV predstava, v kateri najverjetneje ni nihče hipnotiziran. Udeleženci so psihično zmanipulirani, da počnejo, kar počnejo. To so v oddaji dosegli na več načinov, ki so pri odrski hipnozi pogosto uporabljeni.
Najprej so s selekcijo prijavljenih kandidatov izbrali tiste, ki so dovolj sugestibilni, da so se pripravljeni (navidezno) podrediti navodilom in sodelovati v predstavi. V takšnih selekcijskih postopki se zavrnejo osebe, ki dvomijo v učinke hipnoze ali hipnotizerja.
Udeležence nato skušajo zmanipulirati in prepričati v sodelovanje z različnimi tehnikami, kot so poudarjanje pomembnosti in usposobljenosti hipnotizerja ter izjave o tem, da so npr. bolj inteligentni ljudje bolj dojemljivi za hipnozo. V uvodnih "prijateljskih" pogovorih tudi pogosto in mimogrede navedejo številne primere, ki domnevno pričajo o moči hipnoze in spretnosti hipnotizerja. Neredko se sklicujejo na neobstoječe znanstvene ugotovitve. To je običajna rutina odrske hipnoze.
Kaj se zgodi pred kamerami? Igralci v prepričanju, da so hipnotizirani, odgovornost za svoje nesmiselno vedenje prenesejo na avtoriteto oz. hipnotizerja. Zaradi manipulacije menijo, da lahko počnejo karkoli, saj imajo moralni in razumski izgovor ali opravičilo. Hipnotizer, ki ga dojemajo kot uglednega vrhunskega strokovnjaka, začne z različnimi dramatičnimi postopki indukcije hipnoze, ki jih dopolnjuje s tehnikami hladnega branja (cold reading technique). Zadnje so tipične za vedeževanje in so učinkovita orodja prepričevanja. V psihologiji so ti učinki podrejanja in konformiranja ter prenosa odgovornosti za lastno vedenje poznani že desetletja (npr. Milgramov, Zimbardov in Ashov poskus).
Pri razlagi vedenja udeležencev oddaje, tudi ne moremo mimo pomembnega dejstva, da igralci vedo, da lahko s sodelovanjem pridobijo lepo denarno nagrado. To pa je motivacijski dejavnik, ki ga nikakor ne moremo zanemariti in verjetno pomembno prispeva k pretvarjanju udeležencev.
Lahko bi skomignili in rekli, da je to pač zabavna TV oddaja, v kateri udeleženci zaigrajo svoje vloge prostovoljno in se nič hudega ne zgodi. Pa je res tako? Sporno pri vsem tem je to, da je psihična manipulacija neetična in pomeni zlorabo (naivnosti) udeležencev. Tudi če se ti ne pretvarjajo, verjamejo, da so hipnotizirani in počnejo, kar sicer najverjetneje javno ne bi nikdar počeli (razen morda pod vplivom psihoaktivnih snovi), saj bi se s takšnim vedenjem spravili v zadrego ali osramotili.
In drugič, vtis, ki ga odrska hipnoza ustvarja pri gledalcih, je zavajajoč in škodi iskrenim prizadevanjem tistih, ki skušajo z uporabo medicinske hipnoze pomagati ljudem v težavah. Odrska "hipnoza" temelji na psihični manipulaciji, zaradi katere se udeleženci podredijo avtoriteti in najverjetneje ob polnem zavedanju počnejo, česar sicer ne bi počeli. Medicinska hipnoza je nekaj popolnoma drugega. Je pristen pojav, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Tu ni prostora za strahospoštovanje domnevnih avtoritet in neetično manipulacijo. Terapevt osebe ne sili v nekaj, kar bi jo lahko spravilo v neprijeten položaj, zadrego ali celo okrnilo njeno človeško dostojanstvo. Kot psiholog in terapevt medicinske hipnoze tako menim, da smo v oddaji priča pretvarjanju igralcev in zavajanju javnosti ter zlorabi udeležencev oddaje.
Dr. Igor Areh
|
Hipnoza v nevroznanosti
Objavljeno 20. 1. 2017 v Nature Reviews Neuroscience Znanstvenika ugotavljata, da je hipnoza resničen pojav, ki je uporaben za psihologe in nevroznanstvenike pri preučevanju duševnih procesov in medicinsko nepojasnjenih nevroloških motenj. Žal je podoba hipnoze v laični javnosti navadno popačena zaradi odrske hipnoze, s katero zabavljači spravljajo v zadrego zmanipulirane "prostovoljce" iz publike. |
|
|
Terapevtski tretma vodi v spremembe osebnosti
Objavljeno 5. 1. 2017 v Psychological Bulletin Skupina raziskovalcev v ZDA je izvedla obsežno študijo, v kateri so zajeli več kot 20.000 udeležencev iz 207 raziskav o učinkih različnih vrst terapije. Ugotovili so, da prihaja do opaznih in dolgotrajnih osebnostnih sprememb po približno 24 tednih terapije, pri čemer se prvi učinki pojavijo že po štirih tednih. Najpogosteje gre za povečanje čustvene stabilnosti, aktivnosti in do večje učinkovitosti v medosebnih odnosih. S terapevtsko obravnavo najbolj pridobijo anksiozne osebe, ki se soočajo z bojaznimi, strahovi in skrbmi. Vrsta uporabljene terapije ne vpliva bistveno na spremembe osebnosti. Ugotovitve tudi kažejo, da je osebnost bolj odprt in prilagodljiv sistem kot smo mislili do sedaj. |
|
